Košarkarsko reprezentanco Slovenije letos poleti čakajo kvalifikacije za olimpijske igre. Osrednji športni dogodek je brez dvoma velik magnet za slehernega športnika, zato ni nič čudnega, da ima selektor Aleš Pipan na voljo večjo izbiro košarkarjev, kot jo je imel pred enim letom.

Slovenska košarka je tradicionalno bogata z vrhunskimi posamezniki, katerih pa vendarle ni toliko, da se osip večine njih, kot se je to zgodilo pred zadnjim evropskim prvenstvom, ne bi poznal. Težave s prepričevanjem najboljših, naj se odzovejo na povabilo selektorja, se ponavaljajo že vrsto let. Košarkarji seveda branijo svoje stališče in tudi res je, da so njihovi izgovori različni, na eni strani povsem upravičeni, na drugi strani pa privlečeni za lase.

Navsezadnje niti ni pomembno. Javnost vedno stremi k odličnosti, kar pomeni, da je igranje za izbrano vrsto čast, velika želja in motiv posebne vrste. Na strani igralcev slika seveda ni črno-bela, akterji zgodbe na stvari večkrat gledajo z drugačnimi očmi, njihova eksistenca je odvisna od klubov, ki jih plačujejo, pa tudi predanost državnemu grbu, roko na srce, ni več takšna, kot je bila pred desetletjem.

Zanimiv je tudi bolj racionalen pogled na vse skupaj. Ponavadi stremenje k najboljši mogoči zasedbi na papirju ne zagotavlja uspeha. Več je zvezdnikov na kupu, večji zvezdnik in bolj avtoritativen mora biti selektor. V slovenski reprezentanci nikoli ni bilo preveč moštvenega duha in discipline. Tu si pač ne smemo zatistkati oči.

Lani poleti je bilo drugače. Precej »prvokategornikov« je Alešu Pipanu dalo košarico, na drugi strani pa se je pod zastavo vrnil Matjaž Smodiš in skupaj z Rašom Nesterovičem in Jako Lakovičem prevzel vodilno vlogo, ki si jo je vselej lastilo preveč igralcev. Zaradi močno zdesetkane zasedbe pričakovanja javnosti niso bila visoka, zato je uvrstitev v kvalifikacije za olimpijske igre močneje odmevala.

Pred kratkim je bil javnosti predstavljen razširjen seznam kandidatov za kvalifikacije, ki jih bo med 14. in 20. julijem gostila grška prestolnica. Razen Saše Vujačiča, ki zaradi (pre)številnih odpovedi očitno ni več v načrtih selektorja, in Primoža Brezca, ki je spet zavrnil povabilo, so med kandidati vsi najboljši slovenski košarkarji. Tudi tisti, ki so v preteklosti slovenski košarki že obrnili hrbet.

Ključno vprašanje, ki si ga mora pred končnim izborom dvanajsterice postaviti Aleš Pipan, je, ali so povratniki pripravljeni sprejeti pravila igre in se povsem podrediti skupnemu cilju. Slovenci smo že večkrat dokazali, da zmoremo veliko, če združimo moči. Je kaj takšnega mogoče tudi v košarkarski izbrani vrsti?