V očeh številnih je bil za kratek čas črna ovca slovenskega nogometa, ker se je odpovedal nastopu na mladinskem evropskem prvenstvu v Ukrajini, toda talent, ki ga premore, je v letu 2009 kljub temu sijal tako močno, da ga vsi vendarle nosijo po rokah in mu napovedujejo bogato nogometno kariero.

Rene Krhin se je šele dodobra začel poditi za okroglim usnjem na najvišji ravni, toda kljub temu ima v svojih nogah nekaj tako vznemirljivega, čemur v naši dvomilijonski državici nismo priča ravno vsak dan. Še nikoli pač nismo imeli nogometaša, ki bi že v najstniških letih debitiral v dresu takšnega evropskega klubskega velikana, kot je štirikratni zaporedni italijanski prvak Inter.

Če smo lahko zaradi uvrstitve slovenske reprezentance na svetovno prvenstvo v sedmih nebesih, pa nas nič manj ne navdušuje dejstvo, da že nekaj časa nismo imeli tako odličnega podmladka. Vse več naših mladih upov z velikimi koraki hodi naprej v dresih tujih klubov, tudi tisti, ki se obrti še vedno učijo na domačih tleh, na slovenske štadione privabljajo vse več oglednikov tujih klubov.

Prav zaradi tega je bilo letos še kako zanimivo in napeto tudi v Ekipinem izboru mladega upa 2009. Haris Vučkič je navduševal v dresu Newcastle Uniteda, Rajko Rep je Slovenijo popeljal na EP do 19 let in postal kapetan Celja, Tim Matavž postaja strah in trepet vratarjev v cenjenem nizozemskem prvenstvu, Jan Oblak je z le šestnajstimi leti postal veliki zvezdnik Olimpije in poskrbel, da se zanj borijo Liverpool, Aston Villa, Barcelona, Fulham, Milan, Benfica in še bi lahko naštevali, o dosežkih Reneja Krhina, ki ga hvali celo trenerski genij Jose Mourinho, niti ne gre izgubljati besed. In to je le pet nogometašev, ki so po našem mnenju v iztekajočem se letu pokazali največ, spisek, ki sledi, je dolg kot ponedeljek. Z mladimi se pri nas zares dobro dela in počasi že žanjemo sadove pogumne poteze nogometnih veljakov, ki so se pred desetletjem in več odločili denar - in ne malo - vlagati v mladinski pogon.

Seveda pa je nekoga bilo treba izbrati za najboljšega in bralci Ekipe ste skupaj z nami, vašimi novinarji, ki se iz dneva v dan trudimo, da bi prebirali kar najbolj zanimive športne zgodbe, odločili za Krhina. Dolgolasi mladenič iz Jakobskega Dola je bil do junija letos domači javnosti praktično neznan. No, vsi so vedeli, da v Italiji gor raste menda sila nadarjeni nogometaš, ki mu strokovnjaki napovedujejo bogato kariero, a saj veste, kako pravijo - daleč od oči, daleč od srca.

Ko je nato poleti Slovenija gostila zadnji del kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo, pa se je zgodilo. Krhin je zablestel na domačih tleh, pred domačimi navijači in tudi pred očmi domačih novinarjev. Številni so bili pred tem skeptični, potrebovali so pač dokaz, da je zares tako nadarjen. In dobili so ga. Krhin je bil s kapetanskim trakom na roki motor slovenske igre, v rokah je držal vse vajeti. In potem je šlo vse zgolj navzgor. Tega, da je nato pred EP klub postavil pred reprezentanco, ne bomo več pogrevali.

Kar je bilo, je bilo, a sledile so pustolovščine, zaradi katerih je njegova poteza dobila opravičilo. S članskim moštvom Interja je odšel na priprave v ZDA, 13. septembra je proti Parmi odigral svojo prvo tekmo v serie A, nekaj dni pred tem mu je Matjaž Kek na prijateljskem obračunu proti Angliji ponudil še nekaj uvodnih minut v dresu Slovenije. Vse je potekalo s svetlobno hitrostjo, zaključilo pa se na sanjski način - Krhin je imel prste zraven pri naši uvrstitvi na svetovno prvenstvo. Proti Rusiji sicer ni igral, a tudi Ronaldu štejejo naslov svetovnega prvaka iz leta 1994, čeprav ni odigral niti minute. In v Krhinovi kartoteki bo za vedno zapisano, da je bil član tiste reprezentance, ki je Slovenijo odpeljala na SP. Toda glede na to, kako je začel, to zagotovo ne bo edini vpis v biografiji, ki - o tem smo prepričani - bo še kako dolga in zanimiva.