Morda se vam bodo zdele moje uvodne besede prehude, toda ne morem si kaj, da jih ne bi zapisal: z gnusom sem sprejel novico, da Radiotelevizija Slovenija ne bo prenašala nogometne tekme med Mariborom in Hibernianom v tretjem krogu kvalifikacij za preboj v ligo Europa. Še bolj me je šokiralo pojasnilo, zakaj si spektakla v Ljudskem vrtu ne bom mogel ogledati v živo. Zaradi atletike.

Zaradi tega, ker naj bi imela Martina Ratej na evropskem prvenstvu v Barceloni lepe možnosti za kolajno v metu kopja. Metu česa? Nočem biti nesramen, še manj žaljiv in nespoštljiv do drugih športov. Prav tako razumem, da sem avtomatično pristranski, ker se moj poklic in navsezadnje tudi življenje vrtita okoli nogometa. Toda vseeno bom zapisal svoje mnenje, in to brez dlake na jeziku, čeprav bom morda ob tem deležen ostrih kritik. Pa mi je vseeno, ker vem, da bom zgolj povzel misli, ki se podijo po glavah številnih prebivalcev naše male in na trenutke tako zelo nerazumljive državice.

Če bi se RTV Slovenija, ki se kot neprofitna organizacija napaja predvsem z denarjem davkoplačevalcev, za takšno potezo odločila leta 1992, se ne bi čutil, prav tako ne bi protestiral. Ne bi bil seveda zadovoljen, a bi molčal, ker bi za to imel dobre argumente. Tedaj pač nogomet v Sloveniji niti po naključju ni imel takšne podpore, kot jo ima danes. Tedaj je naša reprezentanca šele dobro začela z igranjem prijateljskih tekem, njeni rezultati so bili vse prej kot navdušujoči. Na tribunah se ni drenjalo več tisoč gledalcev, nogometaši še zdaleč niso bili zvezdniki v pravem pomenu besede. Skratka, nogomet v Sloveniji tedaj ni imel niti približno takšne vrednosti, kot jo ima danes, ko se je naša izbrana vrsta nedavno vrnila s svetovnega prvenstva.

Prvenstva, na katerem je bila eno prijetnejših presenečenj. Prvenstva, ki je podiral rekorde gledanosti po vsej zemeljski obli. Tekmo med ZDA in Slovenijo si je v neposrednem prenosu ogledalo kar 506 tisoč Slovencev, delež tistih, ki so v tistem trenutku gledali televizijo, je bil kar 82-odstoten! Le osemnajst odstotkov je bilo takšnih, ki jih je tistega vročega petkovega popoldneva zanimalo kaj drugega...

Seveda, SP v nogometu je nekaj povsem drugega kot kvalifikacije za ligo Europa, a hkrati je še kako res, da nogometna evforija v Sloveniji še vedno vlada. In ko je Maribor prejšnji teden z odlično predstavo na zelo gledljivi tekmi z 2:0 premagal Videoton, je plamen znova močneje zagorel. Na noge so se seveda dvignili predvsem na Štajerskem, a tudi drugod po Sloveniji so ljudje zaploskali četi trenerja Darka Milaniča. In v težkih časih za naš klubski nogomet je to pohvalno. V časih, ko javnost najraje pljuva po naših klubih, se nekje nekateri trudijo, da bi vendarle izstopali iz sivega povprečja. To jim dejansko zelo dobro uspeva, čeprav jim nekateri neprestano mečejo polena pod noge. Za vodstvo Maribora je morda dejstvo, da neposrednega prenosa ne bo, celo boljše, saj se bo zaradi tega verjetno še več ljudi odločilo za prihod na štadion Ljudski vrt. Pa ostali, ki tja preprosto ne morejo? No, ti se pač lahko sprijaznijo s posnetkom... Ki naj bi bil na sporedu po atletiki. Naj bi bil! Toda v sporedu ga še včeraj na spletni strani RTV Slovenija ni bilo. Morda pa bo imel prednost tudi francoski film Hudičevke, ki naj bi se začel ob 21.50...

Ob vsem skupaj je najbolj žalostno, da RTV Slovenija noče skleniti kompromisa. Naj prenaša tekmo iz Ljudskega vrta, a se vključi v dogajanje v Barceloni, ko bo za nastop pripravljena Martina Ratej oziroma katerikoli drugi slovenski atlet. Tako bi bila koza cela, volk pa sit. Vsi bi bili zadovoljni, vsi srečni. A očitno to ne pride v poštev. Upam si ugibati, da so razlogi za to tudi sebične narave oziroma so povezani z zaslužkom. Zaslužkom neprofitne organizacije... Ki naj bi bila hkrati tudi javna. A se kot takšna požvižga na javno mnenje. Gleda predvsem na svoje interese oziroma interese nekaterih zimzelenih prisklednikov, ki se nikoli ne bodo mogli sprijazniti s tem, da je nogomet pač tisti šport, ki je - da, tudi pri nas - številka ena.

Da, nogomet, po katerem so še pred desetletjem udrihali, češ da je zgolj in samo šport za južnjake, za manjvredne. Žalostno je zgolj to, da ima v določenih luknjah njihovo mnenje še vedno težo. Potem se pa čudijo, zakaj jim zapirajo vrata in se jim smejijo v brk, ko se na drugem koncu sveta hudujejo in razburjajo, zakaj jim ni dovoljeno to, zakaj jim ni dovoljeno ono. Zato ker so jih že vsi spregledali.

Jutri zvečer si bom morda ogledal prenos evropskega prvenstva v atletiki in upam, da bo Martina Ratej kopje vrgla dovolj daleč za zlato kolajno. Pa naj ob tem postavi še svetovni rekord. Vesel bom in ponosen, saj je moja rojakinja, vendarle privoščim uspeh prav vsakemu slovenskemu športniku. A vseeno bom utišal zvok in prižgal radio, seveda v upanju, da bodo na Valu 202 vendarle imeli svojega poročevalca iz Ljudskega vrta. Za vsak primer pa bo prižgan še računalnik - internet k sreči ne zataji tako pogosto kot RTV Slovenija, pri kateri je nogomet dober zgolj in samo tedaj, ko lahko prispeva v malho za plače zaposlenih. Sicer pa z njim ravnajo kot svinja z mehom. In da, dejansko sem neumen, ker se s tem sploh obremenjujem. Saj je vsakič enako, vsakič me peljejo žejnega čez vodo. V tem so rekorderji, mi - Slovenci - pa čudo, ker jim vedno znova nasedemo v upanju, da bo nekoč vendarle drugače.