Tu je reprezentanca in njene tekme, finale DP, oziram se za "legionarji", v nedeljo SP v Mariboru začenjajo mladoletni risi.
Nenazadnje pa je tu še liga NHL in naš najsijajnejši dragulj, dvakratni prvak Stanleyjevega pokala v treh letih, Anže Kopitar. Sezona 2014/15 bo šla hitro v pozabo, verjamem, da jo bo Hrušičan označil kot neuspešno, aktualni prvak drugače sploh ne bi smel razmišljati.
Kopi bo torej v noči na nedeljo zadnjič to sezono oblekel dres Los Angelesa in v nadaljevanju le z razdalje spremljal boje za lovoriko, po kateri hrepeni srce, duša, celotna bit vsakega hokejista, tudi tistega, ki jo je že osvojil. Tudi večkrat.
Kaj pa zdaj? To smo se spraševali vsi, ko smo izvedeli, da Kraljev ne bo med najboljših 16. Bo prišel? Ne bo prišel? Seveda bo, ampak kaj pa, če ne bo, pa bo, Slovenija, reprezentanca je tudi zanj svetinja, tako je govoril, odkar ga poznam, a ne samo on, ampak tudi selektor.
A na prvi dan velikonočnega zbora Matjaž na vprašanje o prvorojencu in povezavi z risi ni dal jasnega odgovora. V smislu, bomo videli, v zadnjih letih je bilo veliko hokeja (v petih sezonah je odigral točno 480 tekem, 438 na najvišji možni ravni), znašel se je v novi vlogi, postal je očka, v teh letih se je nabralo tudi nekaj poškodb, … Bomo videli, je rekel šef slovenske klopi. Včeraj smo pričakovali več, a dobili le: "O tem bomo govorili po koncu lige."
Sama verjamem, pravzaprav lahko kar zatrdim, da bo ne glede na vse zgoraj naštete razloge in še kakšnega več (utrujenost, še posebej psihična, in da ima za kakšen trenutek najbrž vsega poln kufer) vseeno prišel. Prišel bo v Evropo, prišel bo pomagat Sloveniji, soigralcem, navsezadnje tudi očetu, pri še edinemu izzivu, ki mu Matjaž dvakrat ni bil kos – obstanek v elitni diviziji.
Kolega s košarkarskega uredništva je pred dobrim tednom napisal zanimiv pogled, ki se mi je pošteno usidral v zavest. O "njegovi" reprezentanci in Benu Udrihu, kako je v sebi razklan na dva različna pola; tistega navijaškega, ki bi Bena zaradi večkratnega negativnega odgovora ob vpoklicu v izbrano vrsto najraje, po domače povedano, nekam poslal, in na tistega, novinarskega, ki ve, da bomo z Benom boljši, da je treba za dobro Slovenije narediti vse, da mora biti Beno zraven.
Sama nisem tako ekstremno razklana na dva pola. Novinarski, ta precej večji del, Anžeta v garderobi risov pričakuje že naslednji teden (vem, pretiravam) in zahteva, da bo njegov pritrdilni odgovor podan nemudoma po tekmi s San Josejem. Potem pa je tu še mali delček, bolj človeški, mogoče najbolje povedano ženski delček, ki mu ne bi zameril, če ga v Ostravo ne bi bilo. Če bi pač dal prednost družini, novorojenčici, bi razumela, tudi to, da bi se odločil za več kot le trenutek miru, "za ležanje na plaži, z glavo na off in s čivavo na straži".
To mu bo mogoče za kakšno minuto res zapolnilo misli, a verjamem, da bi mu hitro postalo dolgčas, verjamem, da se bo Anže odločil prav, to je za Slovenijo, in verjamem, da bo najkasneje v roku desetih dni že z risi.
