Ko je v mikrofon evforično našteval svoje zahvale, je Krznar posebej izpostavil dve imeni. Imeni, ki ju v danih okoliščinah nikakor ne bi izpostavil vsak trener. To je bil trenutek Celja, to je bil trenutek ekipe, ki je bila pod črto v letošnji sezoni preprosto boljša od konkurence, to je bil (prvi) vrhunec projekta, ki so ga ob prihodu v knežje mesto pred štirimi leti začrtali vodilni možje celjskega kluba. Ampak hkrati je bil to navsezadnje tudi njegov trenutek. Prvi tovrsten, kar se tiče njegovega, zdaj že razmeroma dolgega nogometnega udejstvovanja v Sloveniji. In tega trenutka marsikdo ne bi delil s predhodniki, ko je svoja dva omenil Damir Krznar, pa ni bil nihče zares presenečen.
»Čestitke Romanu Pilipčuku in Albertu Rieri, ta uspeh je tudi njun. Ona dva sta to zgodbo začela, jaz sem jo nadaljeval,« je spoštovanje do stanovskih kolegov pokazal 51-letni Hrvat. Čeprav sta se pod šampionsko sezono v resnici podpisala le dva stratega, se je vzpon grofov dejansko začel že pod taktirko Pilipčuka. Vzpon, ki je bil po dveh poraznih sezonah nujen, vzpon, ki je bil ob vlaganjih v ekipo vse prej kot presenetljiv. Vseeno pa je od Valerija Kolotila in preostalih odločevalcev v mestu ob Savinji zahteval potrpežljivost.
Po Pilipčuku in Rieri - slednji je klop grofov zapustil sredi oktobra, po 11 odigranih krogih - je taktirko čez noč prevzel Krznar, ki je Celjane po štirih letih vrnil na nogometni prestol. »Dejstvo je, da je lepo biti trener takšne ekipe. Jaz sem brez njih nič in nihče, hvala jim,« je s ponosom v očeh po osvojenem naslovu razlagal Krznar.
