rok snežič, Anita Peček Stramšak Svet24.si

Je Snežičeva nova partnerica res razvpita Dijana...

sava dolinka, alge Svet24.si

Ugotavljali bodo, zakaj so se razrasle alge v Savi...

panvita Necenzurirano

3.000 hektarjev v roke Hrvatov: kaj vse je čudno ...

PERNULA mala seva-xx Reporter.si

Poglejte to razkošje nad Izolo: največja posest ...

kidd doncic Ekipa24.si

Kakšno je najnovejše zdravstveno stanje Luke ...

Poroka na prvi pogled Njena.si

Poroka na prvi pogled: Kdo plačuje račune?

sveca Ekipa24.si

V hudi prometni nesreči na primorski avtocesti ...

Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
0 05.11.2018 09:54:21

Slovenski hrust in priznanje, ki bo ODMEVALO: Odstranili so mi tumor, med modi in zadnjico imam ...

Jurij Kodrun
V naši rokometni izbrani vrsti imamo kar nekaj hrustov in tokrat smo kavo spili z enim od teh »velikih fantov«. Matej Gaber, odlični krožni napadalec, se je izkazal za sijajnega sogovornika, saj nas je med pogovorom velikokrat nasmejal, razkril pa nam je tudi stvari, o katerih se nam ni niti sanjalo.

Matej prihaja iz Škofje Loke, oziroma iz okoliške vasice Puštala, kjer je odraščal z osem let starejšo sestro, ki ji je kot kratkohlačnik pogosto tudi nagajal. »Velikokrat sva se stepla, še posebej, ko je bila v puberteti, sva bila nezdružljiva, hitro sva se skregala,« se je z nasmeškom spomnil 27-letni Škofjeločan, ki se je v tistem času odgovornosti učil tudi z domačimi ljubljenčki. »Najprej smo imeli zlate ribice, ki so nam zelo hitro pomrle. Vsako jutro je ena ležala ob akvariju. Pokritem akvariju. Kako so poskakale ven, nam ni bilo jasno,« je začel pripovedovati. Nato so Gabrovi medse sprejeli dve papigi, ki pa sta, ko so ju dali čuvati, ušli. »Takrat sem bil zelo slabe volje,« se je še danes spominjal z malce jeze.

Kar dobršen del svojih mladih dni pa je Gaber preživel v Nemčiji. Njegova mama je namreč odraščala v mestu Mindelheim, ki je od Münchna oddaljeno 100 kilometrov. Matejev dedek je imel tam službo, zato so se takrat tja preselili. »Veliko smo hodili v Nemčijo, ko so bile počitnice, in zaradi tega zelo dobro govorim nemško,« se je pohvalil rokometaš, ki je svojega vzornika od nekdaj videl v Alešu Pajoviću.

Z rokometom se je visokorasli Škofjeločan srečal šele pri 11 letih. Pred tem se je zapisal košarki, kamor ga je prijavila mama, ki se je nekoč tudi sama po parketu podila z oranžno žogo. A ko ga je sošolec prepričal, naj pride na trening rokometa, se je že prvi trenutek zaljubil v ta šport. »V košarki tudi nisem bil kaj prida,« se je zasmejal: »Nisem ravno vitke postave, košarkarji so veliko bolj raztegnjeni (smeh).«

Mali debeli z nogo številka 50


Na uho nam je prišlo, da je bil Matej že kot otrok zelo »konkreten«; opisali so nam ga namreč kot »malega debelega«. Ali ta opis drži? »Da. Ampak tudi danes nimam 80 kilogramov,« se je nasmehnil. »Pri kakšnih osmih letih nisem bil kaj dosti močnejši od drugih, potem pa me je kar naenkrat razneslo. Rad jem,« je z rameni skomignil naš sogovornik, ki se je v otroštvu najraje igral z legokockami. »Še danes jih imam rad; ko jih zdaj kupim za hčerko, jih pravzaprav kupim zase,« se je nasmehnil in dodal: »Kot otroci smo na ulici sicer največkrat igrali hokej na rolerjih.«

Takrat je zelo rad tudi smučal, a pri tem je naletel na težavo, s katero se večini v tistih letih ni treba ukvarjati. Zelo težko je namreč dobil pancerje, saj je že pri 13 letih nosil čevlje številko 48; danes nosi 50. »Spomnim se, da smo jih iskali dve leti, nato pa jih je mama nekje naročila. Še danes jih imam,« je pojasnil.

Razlita zenica
Lani je zaradi rokometa prvič legel na operacijsko mizo, ko so mu morali z vijakom utrditi stopalo, najbrž pa se vsi spomnimo, da je junija lani skoraj ostal brez očesa, ko je na tekmi dobil prst v oko. Na srečo mu je počila le neka vezica in danes zaradi tega malce slabše vidi, a ve, da bi se lahko končalo veliko slabše. »Bilo me je strah, najprej 15 minut sploh nisem videl in v takem trenutku seveda začneš razmišljati, kaj če bo tako ostalo. Na koncu sem imel težave le 14 dni, kar je zelo malo; če bi me zadel malo bolj v sredino očesa, bi ostal brez njega. Zdravnike je malo skrbelo, ker se mi je zenica razlila, ni bila okrogla, temveč razpacana, a izkazalo se je, da imam samo hematom, ki je nato v nekaj tednih izginil,« nam je takratno stanje opisal Matej in nam nato zaupal še eno izkušnjo iz operacijske sobe, ki se je pravzaprav niti ne spomni dobro, ve pa, da je bilo to eno najhujših obdobij za njegova starša. »Ko sem bil star štiri ali pet let, so mi odstranili tumor, ki na srečo ni bil rakav. Mama je opazila bulo, ki se mi je pojavila med modi in zadnjico, in tam imam zdaj precejšnjo brazgotino,« je med drugim povedal Gaber.

CELOTEN POGOVOR Z MATEJEM GABROM SI LAHKO PREBERETE SAMO V DANAŠNJI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!

Galerija
Značke: gaber, rokomet

Članki iz rubrike