Piškotki

Da bi vam lahko nudili popolno uporabniško izkušnjo, uporabljamo "piškotke" (cookies).
Z nadaljnjo uporabo našega portala se strinjate z uporabo piškotkov.

NK Maribor iz sezone 1980/81
NK Maribor iz sezone 1980/81

Športni anali - Afera žoga

Maribor kot žrtveno jagnje

15.11.2012 19:04, Robert Pogačar | Foto: vszi

Nogometni klub Maribor je v svoji skoraj 51-letni zgodovini doživljal svetle in temne trenutke.

Med prve zagotovo sodijo petletno igranje v prvi zvezni ligi takratne Jugoslavije in seveda nastopi v ligi prvakov ter sedanji evropski ligi, morda najtemnejši pa se je zgodil po koncu sezone 1980/81, ko so klub zaradi odkritja črnega sklada vrgli iz takratne druge zvezne lige. Po tej aferi se Mariborčani vse do osamosvojitve niso več pobrali.

Prva afera v mariborskem nogometu je izbruhnila prav leta 1960, ko je bil klub iz štajerske prestolnice tudi ustanovljen.

24. julija tega leta bi morala biti odigrana povratna kvalifikacijska tekma za uvrstitev v zahodno skupino druge zvezne lige med Branikom in Karlovcem, ki pa je odpadla, ker naj bi nekdo v hotelu Orel igralcem Karlovca podtaknil v hrano tablete in so dobili drisko. Pozneje se je menda izkazalo, da so Karlovčani sami zaužili tablete eulaksin. NK Branik so po procesu na sodišču takoj razpustili in ga prihodnje leto spet ustanovili, klub pa od leta 1978 ne obstaja več. Po »aferi driska« si je mariborski nogomet vseeno hitro opomogel, medtem ko je imela »afera žoga« za prihodnost kluba vsekakor hujše posledice.

Afera je izbruhnila takoj po koncu sezone 1980/81, ko je moštvo trepetalo za status in je z zmago v zadnjem krogu nad Čelikom s 4:2 uresničilo svoj cilj, saj jim je končno deseto mesto zagotovilo obstanek v drugoligaški konkurenci. Trener mariborske ekipe na začetku tiste sezone je bil Kemal Omeragić, ki ga je že po štirih prvenstvenih tekmah zamenjal Zlatko Papec, njega pa domači strateg Tomislav Prosen. Klub je večji del prvenstva zmagoval doma in izgubljal v gosteh, nazadnje pa si po zmagi nad Čelikom zagotovil obstanek. Prvenstvo je bilo sklenjeno v nedeljo, 14. junija, dva dni pozneje pa so klubsko pisarno v Mladinski ulici 29 preiskali kriminalisti UNZ Maribor in zasegli dokumentacijo, iz katere sta bila razvidna obstoj črnega sklada in poslovanje po njem. Funkcionarja NK Maribor Bojana Bana, očeta sedanjega poslovnega direktorja kluba, in Stanislava Krambergerja so odpeljali v pripor. Po temeljiti preiskavi so se 31. januarja 1983 znašli na zatožni klopi mariborskega sodišča oba omenjena funkcionarja, nogometni kontrolor in dvanajst nogometnih sodnikov. Po navedbah obtožnega predloga so obdolženci storili kaznivo dejanje razsipništva na škodo družbenega premoženja v znesku 510.000 dinarjev. Sojenje je bilo sklenjeno 6. aprila 1983. Deset obtoženih je bilo obsojenih na pogojne kazni, pet pa jih je bilo oproščenih.

Sodnik preveč pojedel in popil

O tem, kako je prišlo do odkritja črnega sklada v Ljudskem vrtu, še vedno krožijo različne govorice, še najbližje resnici pa naj bi bila tista, da je šlo za obračun med mariborskim političnim vrhom oziroma nekaterimi funkcionarji. Črni sklad je imel takrat skoraj vsak klub v Sloveniji in seveda tudi Jugoslaviji. Po vsej takratni državi se je nato začela nekakšna vsesplošna akcija odkrivanja nepravilnosti v nogometu, a odkrito ni bilo ničesar in krajšo je potegnil le Maribor. Inšpektorji SDK (Službe družbenega knjigovodstva) so obiskovali klube, vendar so doživljali celo takšne prizore, da so jim klubsko dokumentacijo ob obisku pred nosom polili z bencinom in jo zažgali.

Na sodišču so nekateri člani kluba priznali, da so vedeli za črni sklad, ki da je bil ukinjen leta 1968, ko je bil klub v prvi zvezni ligi. Znova naj bi ga ustanovili leta 1976, ker so jih v to prisilile razmere, saj je bilo v drugoligaškem tekmovanju dovoljeno dajati nogometašem le po 2000 dinarjev štipendije. Prav tako so povedali, da so pregledovali stanje v črnem skladu, da ne bi bilo karkoli narobe s sredstvi v tem skladu.

Med pričami je za salvo smeha poskrbel nogometni sodnik, ki je povedal, da nikoli ni dobil podkupnine, vendar pa je prisegel, da je na račun NK Maribor pojedel in popil trikrat več, kot naj bi bil dobil podkupnine, ki so mu jo očitali med preiskavo. Igralci Vlado Fatur, Janko Irgolič in Bojan Krempl so dejali, da so vedeli za črni sklad, da jim je bilo znano, da gre del njihovih premij za nogometne sodnike in da so jim bile nekatere tekme sumljive. Za katere tekme je šlo, niso vedeli ali hoteli povedati.

Po izbruhu afere je NK Maribor disciplinska komisija združenja drugoligašev izključila iz druge zvezne lige. Nadaljevati je bilo treba v republiški ligi. Moštvo se je takoj vrnilo med drugoligaše, z le dvema porazoma v prvenstvu, hkrati pa so vse pogosteje začeli dobivati priložnost za igranje mlajši igralci iz domačega okolja. Med njimi sta bila tudi nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance Matjaž Kek in nekdanji direktor mariborskega kluba Željko Fundak. Slednji je bil tudi tisti, ki nam je o takratnih dogodkih razkril malo več.

Politično ozadje

Direktor mariborskega ligaša med letoma 1995 in 2002 je bil v sezoni 1980/81 kot eden mlajših članov ekipe nekako izven obrobnega dogajanja, zato o kakšnih črnih skladih ni vedel ničesar. »Z Matjažem Kekom sva bila takrat stara 19, 20 let in o takšnih stvareh nisva imela pojma. Kot najmlajša člana ekipe naju nihče ni o tem ničesar vprašal ali nama karkoli namignil. Ravno tako bi težko rekel, da se mi je katera od tekem v tisti sezoni zdela sumljiva. Res pa je, da je bila liga takšna, da si, ko si prišel v Trebinje ali Bugojno, že v naprej vedel, da tam ne moreš zmagati. Spomnim se, da smo edino neodločeno tekmo odigrali v Dubrovniku, doma pa smo zmagali prav vse tekme, kakor tudi v gosteh vse izgubili,« je dejal Fundak in dodal, da se mu kot igralcu to niti ni zdelo posebej nenavadno: »Na gostujočih igriščih je bilo vselej od pet do osem tisoč gledalcev, ki so na nas in sodnike izvajali precej hud pritisk. Res pa so se v medijih po naši tekmi z Jedinstvom iz Brčkega, ki smo ga doma premagali s 4:0, pojavili zapisi, da so bili sodniki podkupljeni. Turčik in Stanković sta prva zadetka zabila s 30 metrov v samo stičišče prečke in vratnice. Tekmo, ki je dogovorjena, ne moreš odločiti na takšen način.«

Tudi Fundaku pa so prišla na uho namigovanja, da je imela akcija kriminalistov tudi politično ozadje: »Govorice so bile, da naj bi potekal boj znotraj vodstva takratne zveze komunistov. Ta akcija se je namreč zgodila ravno v trenutku, ko je bil legenda funkcionarjev NK Maribor Boris Godina v tujini. Takrat je bil član centralnega komiteja ZK v Beogradu in očitno je nekdo imel apetite po njegovi funkciji.«

Fundak se tudi spominja, da je Bana in Krambergerja po izpustitvi iz pripora pričakal črn mercedes, ki ju je nato odpeljal domov: »Organiziral ga je Kramberger, v tistih časih predsednik Obrtne zveze Slovenije in precej pomembna osebnost. Izkazalo se je, da se je pri vsem skupaj pretiravalo. Najprej se je govorilo o 900 milijonih dinarjev, na koncu se je končalo pri precej nižjem znesku.«

Prekršili »zakon molčečnosti«

Član takratne ekipe je opisal dogodke, ki so sledili zadnji prvenstveni tekmi, s katero si je klub zagotovil obstanek. »Dan po tekmi s Čelikom smo v ponedeljek popoldne imeli normalen trening, saj nas je v sredo čakalo še pokalno srečanje z velenjskim Rudarjem. Na tem treningu je bila še celotna ekipa, po njem pa bi morali dobiti plače za maj in junij. Iskat sta jih šla samo dva igralca, saj je potem sledila seja upravnega odbora kluba. Ostali naj bi to uredili v torek zjutraj, ko smo imeli naslednji trening. Ob prihodu nam je že pokojni ekonom Šmid kazal prekrižane roke, kot da igra na klavir. Takrat smo tudi izvedeli, da je bila tu policija in da so Bana in Krambergerja odpeljali, denarja pa seveda nismo dobili. Vseeno smo v torek še normalno trenirali, a je policija tisti dan že začela pogovore s posameznimi igralci. Nekateri, kot Rade Simić iz Sarajeva in Pero Đukić iz Beograda, so takoj zapustili Maribor in naenkrat je bilo igralcev bistveno manj. Enostavno so nekateri spakirali in odšli, saj jih je postalo strah. Z Rudarjem smo tako zvečine igrali mlajši igralci in zmagali s 4:0. V petek smo nato le dobili izplačila, ki so bila po predpisih SOFK (Zveze za telesno kulturo) Jugoslavije. Tega denarja je bilo za 671 tisoč dinarjev,« se še vedno spomni Fundak, ki je bil eden redkih nogometašev, ki zaradi takratnih dogodkov ni bil zaslišan. »Zdaj vem, zakaj ne, a to ni pomembno,« je vseeno ostal nekoliko skrivnosten.

Po mnenju Fundaka so kratko potegnili prav mladi domači igralci, ki so bili vedno bližje začetni enajsterici. »Takrat si bil lahko registriran za Maribor, hkrati pa si na dvojno registracijo igral za Železničar. Večina nas je igrala na takšen način, a v spomladanskem delu sva Kek in jaz dobivala več priložnosti že v prvi ekipi. Domačih igralcev nas je bilo potem vedno več, a smo pravo priložnost dočakali šele naslednjo sezono v slovenski ligi. Res pa je, da na začetku sploh nismo vedeli, v kateri ligi bomo igrali. Po naši izključitvi iz druge lige je namreč potekal pritožbeni postopek. Da bomo igrali v slovenski ligi, smo izvedeli šele po vrnitvi s priprav na Madžarskem.« 

Sodniki, ki so bili v postopku pred mariborskim sodiščem, in drugi pomembni ljudje, kakorkoli omenjeni v zvezi z nečednimi posli, so imeli preveč prijateljev, ki so se potrudili, da je NK Maribor v naslednjih drugoligaških sezonah (dvakrat so takoj spet izpadli v slovensko ligo, zadnje tri sezone v nekdanji državi pa igrali v novoustanovljeni medrepubliški ligi) dobil lekcijo, ker so v štajerski prestolnici prekršili »zakon molčečnosti«. Maščevanje sodnikov se zdi verjetno tudi Željku Fundaku: »Igralci smo se med seboj velikokrat pogovarjali o precej čudnih sodniških odločitvah. Šlo pa je bolj za tisti pregovor: Psi lajajo, karavana gre dalje. Spomnim se tekme, zdi se mi, da je bila v Novem Sadu, ko je sodnik proti nam dosodil enajstmetrovko, o kateri seveda ni bilo govora. Branko Šarenac je vzel v roke žogo, jo poljubil ter ji rekel, naj se ne sramuje.«

Komentarji  
Za komentiranje se moraš prijaviti.
Komentar
Zaupanje je samo eno
Živijo! Kar dobro smo že zakorakali iz zime, zato tudi meni prija bolj spomladanska hrana.
Urška J.J. Rizvin
RSS Facebook

© 2012 Salomon d.o.o.

Vse pravice pridržane