Že ves čas na realnih tlehZmagovalec Stanleyjevega pokala Anže Kopitar se je v preteklih letih že navadil na vso pozornost, ki je je deležen tako pri nas kot onstran Atlantskega oceana, in gotovo bi se bilo s to težje spoprijeti, če ne bi imel podpore svojega dekleta Ines ter bližnjih družinskih članov. Z očetom Matjažem, mamo Matejo in bratom Gašperjem smo nekaj besed o njihovi izkušnji spregovorili, preden je Anže prispel v Slovenijo.
Že večkrat smo zapisali in izpostavili, kako velik pomen ima za našega asa njegova družina in kako zelo pomembna je bila pri njegovem vzponu na vrh hokejskega sveta. Očeta Matjaža že dalj časa poznamo vsi, ki spremljamo hokej. Nekdaj odlični hokejist je dandanes cenjen kot trener, na dveh SP članske reprezentance je to vodil kot selektor. Tudi Anžetov mlajši brat Gašper se je že dokazal v dresu vseh mladih reprezentanc. Kmalu 19-letnika čaka doslej največja preizkušnja v karieri, konec julija se bo preselil na Švedsko, kjer bo v tej sezoni igral za Moro v drugi ligi dežele treh kron. Mama Mateja je tista, ki se v javnosti pojavlja najmanj, vendar njena vloga na Kopijevi poti ni prav nič manjša. Kot smo videli, so bili vsi Kopitarjevi ter dekleti Anžeta in Gašperja prisotni ob slavju našega Kralja, vsi po vrsti pa so odkrito priznali, da jih vse to še ni čisto dohitelo.
»Da, nisem še dojela vsega tega. Super so bile prve minute slavja, ko smo prišli na led, super je bila parada, super bo na Hrušici,« je med čakanjem na svojega prvorojenca na letališču Jožeta Pučnika dogajanje na hitro strnila Mateja Kopitar, ki je bila vesela sprejema, ki ga je bil v Sloveniji deležen Anže: »Sprejem se mi zdi nekaj normalnega. Saj vemo, kako se sprejema na primer Tino Maze, nogometaše in vse ostale dobre športnike. Sicer je razlika v primerjavi z Los Angelesom kar velika. Tam so prvič v 45 letih osvojili Stanleyjev pokal, na paradi in takoj po tekmi je bilo zelo veselo, a že naslednji dan smo se normalno gibali po cesti. Res je, da so ga ljudje prepoznavali v trgovini, na ulici in prosili za kakšen avtogram, a ni bilo take evforije kot v Sloveniji.«
Vsi Kopitarjevi so se v Slovenijo vrnili nekaj dni prej kot Anže, najbolj pa je v teh svoje vtise znal urediti naš selektor. »Za nami so najtežji dnevi. Za mene je to najbolj grozen čas. Vem, da mora sedma sila, da morajo ljudje dobiti svoje, a res je naporno. Upam, da se bo vse hitro končalo, da se vrne mir, da se lahko pripravljamo za naprej. To so lepi, a tudi naporni dnevi, ki jih bo treba kar se da hitro zaključiti. Z Gašperjem sva že v Los Angelesu delala tri tedne, zdaj z delom nadaljujemo, odkar smo prišli domov,« je uvodoma za naš časnik dejal Matjaž Kopitar, ki se je ozrl še v zanimive pretekle mesece.
»Bili so zelo naporni. Ne govori se zaman, da je to pokal, ki ga je najtežje osvojiti. Že za nas, ki smo samo gledali tekme, je bilo naporno, pa nam ni bilo treba na ledu preživljati 25 minut na tekmo. To je nora psihična obremenitev. Če bi se po vodstvu s 3:0 v finalu takrat morebiti zgodilo najhujše - na kar sicer nihče ni sploh pomislil -, bi ostal ožigosan za vse življenje. Nekdo, ki to spremlja, ki ve, zakaj gre, ve, da se to zažre v tebe, da nekako s strahom, z velikim pričakovanjem čakaš na vsak naslednji trening, tekmo,« je napeto ozračje opisal nekdanji odlični napadalec, ki ni našel pravih besed, s katerimi bi izrazil, kako na ta uspeh gleda kot nekdanji igralec, kot trener, kot oče.
»Dejansko ne veš, kako se odzvati. Vozili smo se na paradi, pokala se lahko dotakneš, vidiš vse to veselje. Dejansko ne vem, ali bo to prišlo za nami čez deset let, ko bomo gledali fotografije. Ne vem. Upam, da bodo naslednje leto ponovili ta dosežek, da nam bo to postala rutina,« si srčno želi Matjaž, ki si bo za vselej najbolj zapomnil minute druženja s sinom, potem ko je ta sredi Staples Centra nad glavo dvignil srebrno »kanto«: »To so bili najlepši trenutki. Ko še nekako vohaš kri. Ko je Anže do nas prišel še ves premočen, ko me je objel. To je, to je ... Ne vem, to je neponovljivo.«
Podobno je razlagala tudi mama Mateja, ki nad uspehom svojega sina ni bila presenečena, zatrdila pa nam je, da je bila vsekakor zelo srečna in vesela, ker so se njenemu sinu uresničile sanje vsakega hokejista: »Kar zadeva uspeh, smo mi, Kopitarji, na realnih tleh že ves čas. Ne vem, kaj naj rečem. Na Anžeta sem bila ponosna že pred vsem tem, novembra, januarja, ko Kralji niso dobro igrali, ko je bil Anže na tleh.«
»Tudi meni se vse to dogajanje še ni usedlo,« je besede svojih staršev ponovil Gašper: »Mislim, da se nihče ne zaveda, kaj ta uspeh pomeni za Slovenijo, za naš hokej, za Los Angeles. Zame je ta dosežek večji, kot če osvojiš nogometno ligo prvakov. To je največji pokal za hokejista na svetu, to je neverjetno,« je več kot teden dni po velikem dogodku še vedno vzneseno govoril 19-letni kapetan letošnje reprezentance do 20 let. »Ne moremo si predstavljati, kako potekajo te proslave. Nisem si predstavljal, da bo tako veliko. Pol milijona ljudi se je udeležilo samo parade. Bilo je neverjetno in glede na to, da Jan Muršak igra za Detroit, ni dvoma, da ga tudi on ne bo osvojil. A mislim, da bo tudi Anže še enkrat na vrhu,« verjame v svojega starejšega brata Gašper.
Z vsemi tremi sogovorniki smo se dotaknili tudi Anžetovega obnašanja, psihičnega stanja, ki je ob takih naporih izredno pomembno, in kako je v tem času deloval. »Sam sem opazil spremembo. Ni veliko govoril. Tudi drugi fantje, s katerimi smo drugače v dobrih odnosih, so bili navzven nekako zaprti. V slačilnici pa je bilo drugače. To vem, ker sem dobil to čast, da so me takoj po osvojenem pokalu povabili tja, kamor drugače ne sme nihče drug. Da sem videl, da so res prava klapa, in ne, kot si mogoče kdo predstavlja, da so to milijonarji, ki igrajo za denar. Res so fantje prijatelji in veselje jih je bilo gledati,« je dejal Matjaž, Gašper pa je govoril malo drugače: »Meni se ni zdel kaj drugačen. Sproščal se je, tako kot se je skozi vso sezono. V prostih dnevih smo igrali golf, tako da se je lahko malo odmaknil od hokeja, da ni vseskozi gledal samo televizije. Na dan tekme je bil drugačen. Je bil v svojem svetu,« je dejal najmlajši Kopitar.
Mamin odgovor je bil precej zanimiv: »Pa saj ga skoraj nič ni bilo doma,« se je zasmejala in dobre volje nadaljevala: »Dan pred tekmo gre ekipa tako in tako že v hotel, ko je imel kakšen prost dan, so igrali golf, kar zanj pomeni veliko sprostitev. Moja vloga ni bila nič drugačna, goveja juha, ki sem jo kuhala pred sezono, je bila enaka kot zdaj. Ker je bilo vroče, je nismo niti veliko kuhali.«
Da je bil Matjaž praktično od Anžetovega rojstva tisti, ki je 24-letnega velemojstra ploščka in palice usmerjal na njegovi zmagoviti poti, ni skrivnost, toda priznal je, da on tokrat ni bil tisti, na katerega se je v preteklih tednih najbolj opiral Anže. »Gašper je bil tisti. Seveda sem imel tudi jaz neko vlogo, a oče je le oče in v teh trenutkih Anže ni potreboval toliko strokovne pomoči kot mogoče topline. Glede na to, kako sta povezana, je imel Gašper glavno vlogo,« je še zaključil naš selektor.
Ne ti, Smoki, razlog so drugi
